V divjini je živel daleč stran od ljudi puščavnik, ki slovel po svoji modrosti. Nekoč ga je neki obiskovalec vprašal, kje se je naučil toliko stvari, ko vendar že dolgo živi na tem odmaknjenem kraju čisto sam. Modrec je odgovoril, da je njegova učiteljica narava. Vse pomembne nauke za življenje je spoznal, ko je skrbno proučeval kamne, rastline in živali.
Prvi nauk je pomagati drugi. V naravi je vse med seboj povezano. Drevesa ne morejo rasti brez sonca, brez dreves ne morejo živeti ptice, in tako dalje. Če bi se ljudje naučili bolj pomagati rastlinam, živalim in drug drugemu, bi bil svet lep in uglašen.
Drugi nauk je navdušenje, brez katerega je v življenju nemogoče doseči kaj velikega. Modreca so navdušenja učile mlade živali, ki vse kar počnejo, delajo z veliko vnemo, pa naj jedo, raziskuje ali se igrajo. Vnema in navdušenje sta tista, ki spreminjata življenje v veselje. Če se hočemo veseliti življenja moramo gojiti navdušenje.
Tretji nauk je vztrajnost, to pomeni, da se vsem težavam navkljub vedno znova trudimo. Tega so modreca naučili pajki. Vedno znova pletejo svojo mrežo in če jim jo podre veter ali kakšna žival, se vedno znova lotijo dela. Kadar gre kaj narobe,ne smemo zapravljati svojega časa in energije za obupovanje, temveč se znova lotiti dela.
Zadnji nauk pa govori o razlikovanju, o tem, kako razlikovati med koristnim in škodljivim. Tega so ga naučile čebele, ki gredo nabirat cvetni prah k lepim cveticam, nikoli pa ne sedajo na umazane in ovenele rože. Modrec se je od njih naučil, da je treba v življenju izbirati in se odločati za to, kar prinaša trajno srečo in se izogibati tistemu, kar vodi v trpljenje in bolečino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar