Ali se jezim na starše, ker mi niso dali vsega, kar sem
pričakoval-a, potreboval-a, želel-a in ker niso bili boljši starši?
Ali zmorem verjeti in sprejeti, da so mi dali največ kar so lahko
in se trudili po svojih najboljših močeh zame?
In ali ni že čas, da se jim zahvalim, za vse, kar sem od njih prejel-a, za ves njihov trud ... in prevzamem odgovornost za svoje življenje v svoje roke, da njihovo "seme" oplemenitim in nadgradim, da bo obrodilo dober sad in da bom svojim bližnjim dal-a še več dobrega (ljubezni, podpore, sočutja, nežnosti, razumevanja ...)?
In ali ni že čas, da se jim zahvalim, za vse, kar sem od njih prejel-a, za ves njihov trud ... in prevzamem odgovornost za svoje življenje v svoje roke, da njihovo "seme" oplemenitim in nadgradim, da bo obrodilo dober sad in da bom svojim bližnjim dal-a še več dobrega (ljubezni, podpore, sočutja, nežnosti, razumevanja ...)?
Ati in mami hvala za vse !!
Ni komentarjev:
Objavite komentar