torek, 21. januar 2014

Kaj je ljubezen..... kakšna...

Vedno kadar se vprašam kaj je ljubezen se mi najprej v glavi porodi tale preprosta in zgovorna pesmica:

Pravijo da je ljubezen,
kakor močne reke tok.
Pravijo da je ljubezen,
kakor mavrični obok.
Pravijo, da je ljubezen roža,ki cveti zato,
da bi z njo obdaril brata, s cvetjem segel mu v roko...

Jaz pa pravim, da ljubezen je srce, ki krhko je
Jaz pa pravim, da ljubezen sanje so, ki iščejo
Jaz pa pravim, da ljubezen dlan je, ki želi dlani
To je roka, ki pomaga, da oprimeš se je ti.

Ko te noč zagrne tema, ko se pot pretežka zdi.
Misliš si, da zdaj ljubezen, le pri srečnejših živi.

A ZAPOMNI SI DA ZIMA, ČAS BREZ SONCA SE LE ZDI.
SAJ POMLADI IZ SUHE VEJE, SPET SE VRTNICA RODI.



Dobro pesem je globoka in ponižna. Tudi sam pri tej pesmi potočim kakšno solzo. 


Kaj je ljubezen pa za mene še vedno najlepše opiše apostol Pavel v 1 pismu Korinčanom 13
{1 Kor 13}


» Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.  In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel,Opis: https://blogger.googleusercontent.com/img/proxy/AVvXsEjlUWYHAg4aP9Zdq48ZQj-o3Qy4k9iAqLjzMrgNBTmkdr1egEZpltaty5i939rgIvKnJ2i3_rcAbQ1cDdPKCv8-kJA_cCixUV1a_vsD3Pu8eiEh1dFdjWhVbtlvlJeje318wLZtIlDPcw=ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,  ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.  Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.  Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznal. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«

Lepo besedilo :)
Ali živimo takšno ljubezen? Se trudimo za to? Sam hrepenim po takšni ljubezni. Je težko.... A z božjo previdnostjo mislim da bom doživel tudi to.

1 komentar: